Morda je čas za odmor,

da odložim pisala, zaprem prenosni računalnik

in se potopim v svojo notranjost. Morda bi bilo

boljše, morda to celo potrebujem kot neke vrste

čiščenje tistih občutkov, ki se kar naprej pojavljajo

a ne dajo ničesar razen muke in stalnega dvoma

o svetu, kjer se menjava rojstvo s smrtjo in vmes

še nekaj želja in upanj, ki so toliko, da se jih zavem

in včasih sploh nikoli ne pridejo. Tolažim se, da vse

je tako kot mora biti, ustrojeno kot obleka na človeku.

Morda mora biti tako, morda tudi drugje pri drugih

ni prav nič drugačna zgodba. Ko misliš, da imaš vse

potem se znova začnejo primankljaji nekaj v ljubezni

v sreči, v upanju. Morda je čas da se poslovim od sanjarjenja,

da vzamem življenje takšno kot je in ne razmišljam kako bi

bilo, če....ja, če...Ne, ničesar ne bom zmogla spremeniti,

vse se vrti tako, kot teče energija. Morda imam premalo moči,

morda je kriva moja starost in če bi bila mlajša potem bi morda

res bila zanj edina. Ne, boljše da ne razmišljam, postanem samo

slabe volje in potem pride na vrsto še obup z brezizhodnostjo

in to je tisti občutek, ki ga ne maram in raje se vrtim okoli

kot pa padem direktno vanj. Sprehodi popoldan mi dajejo

čisto srečo in zvestobo in Luna ve, da pripadava ena drugi,

to je vse kar si želim in čistost srca je nekaj kar ni mogoče

ne prirediti ne umetno spraviti skupaj, ker tako trajajo samo

kratkotrajne romance ne pa dnevi, meseci in leta.

Ja, zaupam ji, žarku ki sije meni in zame in za naju.

Poletni dnevi

dihajo z zlatim srcem

in ob spoznanju.

IŽ-lev