Moja žena se je v mojih

sanjah poročila z angelom,

sam pa sem se že zdavnaj

spečal s hudičem, zdaj ležim

maziljen od njenega odsotnega

poljuba, razpet kot odrešenik

na križu praznih obrekovanj,

in čakam na konec, ki noče

priti niti pod prisilo bednih dni.

Zaplodil sem ji tri otroke, tri

stebre moje biti, in to je vse,

kar lahko od sebe pričakujem,

več niti v najhujših ali najlepših

sanjah ne bi hotel, odidite še

zadnje koprene izpred mojih

oči, da lahko mirno in pogumno

zrem v čisti Nič vseh svojih del,

vseh svojih moranj in nehanj,

ko pride tisti poslednji dan, ki

ga čakam, na steber milosti

prikovan kot Kristus na križ.

Kmalu bo velika noč, in če kaj

vem, je to, da zame ni vstajenja,

ampak pot, ki je videti ne smem,

če nočem zgoreti v svoji strasti

do življenja, ves svet poje, meni

pa ni več do petja, če ne morem

pokleniti pred tvojo Postavo kot

bednik pred oltar pozabe vsega,

kar me gleda čez grmado let, ki

noče se vžgati niti kot autodafe.

Zdaj, ko ni več ničesar, kar bilo

mi je drago in ljubo, razen Matere

božje, na katere prsih počivam, ko

sesam svoj grešni prst, ko jecljam

pregrešne besede skozi njene

darujoče dlani, zdaj, ko zame ni

več velike noči, niti vstajenja iz

pene usahlih dni, odhajam tja, kjer

sem od nekdaj doma, s pogubo,

ki se ji reče življenje, odet, zdaj,

na ta sveti večer, od lažne svetlobe

zadet, končno se lahko približam

nečemu, kar je podobno meni,

kakor je Nič podoben nečemu,

česar nikoli ni bilo, šele zdaj lahko

izrečem, da te ljubim, Smrt, kakor

kopje ljubi trpečo rano Odrešenika.

Angeli maščevanja topotajo v mojih

prsih in čakajo, da jim odprem vrata

do sebe, sedem jezdecev apokalipse

čaka na moje dovoljenje, da zapode

se skozi mene s konji Pozabe in da

z ognjem in mečem opustošijo ta hram

iz mojih postaranih želja, kajti če kaj

vem, potem vem to, da te videti ne

smem več gole pred samim sabo in

da sem kakor otrok žejen tvoje krvi,

o Kraljica teme, daj da te vsaj enkrat

zagledajo moje votle oči, vsaj zdaj,

ko je vse, kar sem ljubil, odnesel vrag

časa, splet okoliščin in zgrešenih hipov,

naj za vedno obnemim pred tvojo

čisto milino, na ta poseben dan, ko

voda se spreminja v vino, o dobri Bog.

Danes je velika noč in jaz poklekam

pred svoje spočetje, od sebe zaklan

in od neba prestreljen, ne bojim se

smrti, niti si je ne želim, ampak kipim

v svojih jetrih, ki jih žeja po eliksirju

Pozabe vsega, česar ni in česar nikoli

ne bodo videle moje oči, zatisnite jih,

rojenice Brezčasja, sam ne zmorem

več te moči, gledal sem, kar se videti

ne sme, zrl sem, kar se gledati ne da,

zdaj sem tam, kjer nikogar ni doma,

nezmožen samote, nezmožen biti

partner Drugemu, nezmožen Sebe,

leta so odšla, tebe pa ni več doma,

o moja Smrt, pridi in izreči svoj Da.

Danes, na veliko noč, se je moja

žena poročila z angelom in najini

otroci so ji šli za pričo, mene pa kot

zastrupljeno pičo jedo ptice ujede,

iz teme in zmede ne poraja se več

novi svet, ampak zgolj skupek besed,

ki gorijo v moji votli glavi s plamenom

njihovega odrešenja pred mojim

zagrobnim grobom, umrl je Pesnik,

zmanjkalo mu je besed, a On še vedno

bere, namesto mene krvavi sneg

še vedno pada na njegov deviški prt,

farewell, moj Pesnik v meni, odidi

namesto mene, kajti On je vstal, pa ne

namesto mene, ostal je v prepovedan

vrt, kamor nikoli ne bom zaspal, utrni

solzo v votlini mojih očesnih jamic,

in reci mi, prosim, da me nikoli ni bilo.

vidzigon