Tale pesem ni moja pesem.

Napisala se je v meni,

kot pada dež na suha tla.

Napisalo jo je v meni

sonce, preden je zašlo

za gorovje življenja.

To ni moja pesem.

Je pesem vseh, ki jo berejo,

kot bi preštevali zrnca peska.

ki polzi skozi tvoje suhe dlani.

Te pesmi nisem napisal jaz,

nekaj v meni jo je napisalo.

Nekaj, kar ne gre tako lahko

skozi tanko razpoko v srcu.

Pa vendar kot laser ostro

zareže v to, česar ti ne morem

dati, ne da bi pozabil nase.

To je pesem, ki ni pesem.

Je molitev, ki ni molitev, ampak

samo zbrano poslušanje,

kako šumi jezero v tvojih očeh.

Je samo to, kar bi ti rad podaril,

preden odidem nazaj v svojo temo,

ki jo lahko osvetli samo On,

ki me je ustvaril, po milosti in

modrosti, takšnega, kot sem.

Pa vendar to ni pesem,

namenjena Njemu. Kajti

On sam je ta pesem, ki

govori skozi mene, on sam

je ta bolečina, ki boli tudi

to pesem, ki jo zapisujem,

kot bi ji puščal tvojo kri.

Vsi ste ta pesem, vsi, ki

ste se znašli v meni v tem

belem zimskem jutru, da

obrišete sneg s prezgodnjih

misli, ki padajo kot sol na

rane ovdovelega dneva,

ki se še niso odprle, kot se

odpre knjiga življenja s stranicami

Njegovega trpljenja za nas.

Ta pesem je On sam v meni.

Ki do zadnje vrstice ve, kaj

bom napisal in kako.

Ki sem zanj odprta knjiga.

In ki jo bo zaključil namesto

mene, nekoč, ko zmanjkalo

črnila v mojih nabreklih žilah,

in bom vrnjen nazaj na polico

večnega življenja, nekoč, ko

bom poljubil svojo bedo

z Njegovimi ustnicami, in se

poslovil, kot se poslovi list

od drevesa, preden pade

na razmočena tla usode.

Tale pesem si ti, ki jo pišeš

meni, in ko bo napisana, bom

vedel vse, kar moram vedeti

o naju, še preden mi jo pošlješ

na nekdanji skupni naslov,

kjer zdaj živi samo še prah

z mojega otrplega srca, ki

bije v tejle pesmi, ki je ni doma.

Tale pesem ni moja pesem.

Ta pesem je od tistega,

ki se v njej prepozna.

Ta pesem je od tistega,

ki jo brati zna.

Ta pesem je ...

vidzigon