Plaval sem mimo sebe do pokopališča:

na vsakem grobu je bila letnica

in ob vsaki letnici fotografija.

In glej, očesa vseh slik so stremela

k bliskajočemu nebu. Zato sem se

vzpel do kapele mrtvih in mrtvih.

In zagledal dobrega moža.

Sprehajal se je s tehtnico v roki in se smejal bežečim ljudem. 

Zazrl sem se v trupla pod njim: v oči groze in obupa.

Globoko v njih odsev bliskavice. Čutim roko na rami.

Miha Sever