Včasih ti uspe razmakniti dež
kot zaveso
stkano iz odpadlih pričakovanj
včasih se lahko uležeš v mojo kožo
ne velik ne majhen
ne starec ne otrok
včasih je večer blagoslov
in jutra ne potrebuješ
nasmeh položiš v oči
preden jih zapreš
in naju pokriješ
s tanko plastjo
pravkar minulega
ne velik ne majhen
ne starec ne otrok
lepoooo
ko iz nežnosti vznikne
prosojna lepota
nedoločnega
kamor me vgneteš
Kako lepo, Igor! Hvala za pesniški dotik. :)
Lep večer, Polona.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Polona Campolunghi Pegan
- 21. 05. 2019 ob 10:30
- Prebrano 674 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 172.2