Dve rahli duši, ki sta se zapletli

in se poljubili, s poljubom opekli

kot nočna metulja, izgnana iz raja

ki noč jima vedno gostejša postaja,

A vsaj za trenutek sva večno ljubila

in večnosti ukradla sekunde spomina

ne jokaj več, mala, saj ni grda laž,

da smrt ne premaga ljubezni v nas. 

Nočna metulja, sanjàva podnevi, 

ponoči dremàva na sivi planjavi

sva lunino mavrico skrila v krila 

a videti barve sva že pozabila,

Odšla sva in mavrico k soncu odnesla 

prezgodaj odrasla, trpljenje prerasla,

polêti na pisanih krilih svobode, 

le smej se in uživaj zastonjske lepote!

Gregor Markič Factotum