Na sotočju spolov te ulovim,

takrat, ko ne vem, kam točno

pašem, se vgnezdim vate,

moj deček z žensko milino,

moja ženska, ki me prebadaš

z nemizogino lepoto, onstran

spolnih določil, ki določajo

fašizem vsakdana, da je treba

vzeti v roke bič, da mora biti

ud trd kot nabrekla macola,

in pizda voljna kot seseden

kaki, dovolj, da moja existencia

postane upor, proti ideologiji

sklicevanja na naravo, proti

vsemu, kar te hoče določiti

zunaj tebe, kot žična ograja,

ki te trga od znotraj, ko bi rad

ušel determinantam "naravnega"

spola, v bistvu si spolni begunec,

migrant med spolovili, pendreki

in črnimi luknjami grabežljivih

vulv, ki te goltajo z materinskim

kompleksom, te bičajo v imenu

očetovega big cock, ti pa umiraš

od smrti, ki ni tvoja, je zapoved,

ki je ne moreš sprejeti, orlando,

ko potuješ po mavrični cesti

spolnih metamorfoz, ja, tako je to,

moj deček, Smrt v Benetkah

je samo sramežljiv namig,

Pločevinasti boben prav tako,

ne odrasti v fašizem spola, naj

ti ne zraste v totem žrtvovanj,

ki ga častijo po božje "pravi"

muškarci, muškardini, in žene

"ženstvene", ki se dajejo kot

futer lastnemu manku, somrak

uma, moj deček, je že davno

nastopil, in spočel niti ne

mizogina, ampak iztrebek sebe.

Moj spol je bivalenten, še več,

moj spol je polivalenten, pač

glede na željo, ki me razbija

na tisoč kosov, od katerih vsak

vpija naslado lepote, ki je, kot

vemo, hermafroditska, od katerih

vsak ve, kaj hoče, in predvsem,

da noče biti spolno določilo,

trohneče v shrambah predsodkov

in stereotipov, in plazeče se

po udih neprestanih namigov

in namigovanj, natolcevanj, ki

bičajo tvojo naježeno kožo z

zapovedmi biološkega spola

in jo prepadajo kot kaktus v

tvoje koprneče srce, ki hoče

izkusiti naslado onkraj zapovedi,

pravo naslado, moj deček z

žensko milino, moje ono, ki

te oblikujem po svoji plašni

volji, kot bi na tvoje telo risal

ustnice, ki odsevajo žensko

bit v meni, kot bi potreboval

tvojo moč, da me prebodeš

v drobovje trenutka, da me

usločiš kot leskovo šibo, da

se ne zlomim od hotenja

po neopredeljivem, onstran

zabadanja v luknje pravoverne

in družbeno določene želje.

Moj spol je sonce, moj spol

je, da sem to, kar sem, moj

spol ni popredmetenost tega,

kar se pričakuje od mene, da

se izkažem v prvih linijah

fronte, katere vojaki padajo

kot kanonfoter zapovedi očeta

in materine predaje, dovolj mam

prisilnega jopiča kompleksov,

ki goltajo razlito Ojdipovo oko

in zaklepajo Elektrino mednožje

v prastare verige, ki oklepajo

željo po želji onstran želje, da

bi jo pregnale, kot preganja

strah pred letenjem vznik

čistega Jaza na sotočju spolov,

ki razpira svoja krila nad

breznom predsodkov, da bi

našel mir v samopotešitvi v

telesu androgina, moj mali

deček, moj Orlando, moja

mala smrt v meni, ki me boža

s prsti sramežljivega odpiranja

v prostore nenategnjega časa,

kjer domujem, ko te priklicujem

z migetalkami tvojih sanj, ki

iščejo odrešitev v lepoti uma,

ki se ji telo razpira kot roža,

naked body is beautiful, but

naked mind is amazing, si

rečem, preden se stopim v

tvojem jeziku, ki liže s kože

mojih misli sol tvojih drgetanj.

Hvaležen sem ti za tvojo

nežnost in grobost, do konca

sem pripaden tvojemu nespolu,

tvoji onosti, ki potešuje mojo

nagnjenost k Niču biti vsega,

kar hoče biti onstran tega, kar

je, prestreljen sem od tvoje

lepote, o deček ženske miline,

tako te ljubim, kot da bi te jaz

spočel v maternici sebe, ki me

ni, ko se hočem, ker hočem

biti ti, ko se me vzameš kot

moški ali predaš kot ženska,

me zasvojiš kot otrok ali kot

žival, ušla lastnemu ulovu,

tako je s tem in čisto nič

drugače, zdaj pa grem, da

me ne nategnejo korenine

družbene pogojenosti spolov,

vseh tistih moranj in zapovedi

frustriranih očetov in žrtvujočih

mater, ki molčijo pred očitnim

incestom nemisli, pred očitnim

nasiljem enega Boga, ki biča

s kurcem izgubljenega rebra

samega sebe in zahteva, da

mi počnemo isto, lahko noč,

moj mali deček, Orlando, pred

tabo mi nobena smrt ni dovolj

blizu, da je ne bi hotel, ko te

jemljem počasi, zunaj zapovedi

vzdihovanja in grabežljivosti

spolovil, ki kastrirajo mojo Bit,

ko hočem biti ti, o daj, naredi,

da me ni, da se skrijem v tvoje

oči, ki dišijo kot jasmin po pelinu.

vidzigon