Bajka je na torek izgubila stik z Domišljijo.
V petek ji je Dolgčas že tako najedal, da je odšla in
poiskala Klasiko, ki bi ji pomagala jo spet najti.
Seveda, klasično je Klasika vedno za avanture!
Hodili sta od Pece vse tja do Nanosa.
Vmes sta polizali mnogo močeradov in jedli sta
divje jagode, daturo, angelske trobente, a vseeno,
Domišljije s tem nista mogle priklicati.
Lezli sta po vseh mogočih koncih in
naleteli na sled gosenice borovega prelca.
Nad dramatiko bi bil začuden še sam Wagner.
V bolečinah sta se zvlekli vse tja do Miramara.
In glej, v parku sta spoznali Upanje, ki je veselo
zalivalo rožice in dajalo skriti Sreči sijaj.
Lepo. Preživeli sta, si mislita in kaj kmalu
se počutita bolje, zato iskanje nadaljujeta.
Sobota je, vesta, da je Domišljija domoljuba,
vrneta se nazaj v Slovenijo.
Škocjanske jame!
Tu je že od nekdaj rada uživala.
Glasni sta po Tihi jami, tihi po Šumeči,
Naravni most je ne skriva, niti Velika dolina,
zato se v Mali dolini ustavita in obsedita na kamnu.
Pride mimo Sarkazem in omeni, da je vedno več
malih deževnikov v Mali dolini, ki bodo kmalu,
malo po malo pojedle vse črve.
Klasika se reži, Bajki pa ni do smeha.
Pogreša svojo Domišljijo in joče, joče, tako joče,
da Sarkazem splakne in odnese v Črno morje.
Mali deževniki jo tolažijo, saj se bojijo prezgodnjega potopa.
Prepoznale so jo, ji sčivkale Pesem,
ki jo je pustila brez sape med listi.
Na Lešah se bojda skriva in druži s Peresom!
Klasika težko verjame, ampak ok, vsaj vrane niso.
Takoj, ko sta prišle mimo cerkve svete Ane,
je Bajka začutila bližino Domišljije.
Tekla je do Volinjaka s takšno hitrostjo,
da ji Klasika ni mogla več slediti.
Bajka zagleda svojo drago Domišljijo.
Pero jo boža in jo barva z odtenki zlate.
Pero, ki je narisalo zvezde in zebre,
Pero, o katerem je toliko pisal pisalo,
Pero, ki je!

abukala