Leta in leta že tečem
in vijugam skozi gozdove
varovala sem vodne živali
dajala piti vodo divjini
me je človek nato obiskal
s smetmi nahranil
nisem rabila te pomoči
hotela sem mu reči ne
a me ni slišal
preveč nema sem bila
počasi sem izgubila zavetje gozdov
vijugam sedaj mimo travnikov in vrtov
ki jemljejo mi energijo
tečem mimo človeških kletk
niso veseli moje bližine
saj me s svojim drekom obdarijo
kako sem sramežljiva
ker vem da sem bila čista
in vsem živim koristna
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Maks Jamski
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!