[size=14][font=Palatino]Le šestkrat osem polnih lun je zasvetilo, odkar moj sin je zopet prišel na ta svet in me že vpraša: » Oči, a bom moral kdaj umret' ?« Moj sin, nežno srce bi tvoje strl, ko bi ti rekel, tudi jaz bom enkrat umrl. Ne veš kako bi mi bilo šele težko živet', če ti pred mano bi zapustil ta Planet: če bi te videl razčesanega na cesti, če bi odmeve tvoje groze slišal, ko te je pomendrala noga v disku, ne bi zapičil rad ta kamen gor na hribu, ki bi spominjal me, da v krvi si že komaj dihal, ko je po tebi nož mladostnikov udrihal, ne bi rad glavo tvojo gledal, je brez las, ko ti bolezen je odvzela zadnji glas. Pa sem mu rekel: » Gor na Nebu si živel, poslal si misel, da boš zopet dol prišel. Ko pride čas, le tvoje bo telo umrlo, a tvoje večno Bitje gre v Svetlobo in vrača vedno se na bridko Zemljo.« [/font][/size]

Dule Metulj