Žuboriš v svojem svetu,

nosiš v sebi zgodbe o ljudeh,

ki tebe Slatenik častijo,

vse te štorije se pretakajo

po gladkem kamenju,

nekje v Soči se porazgubijo.

Tako si lep, mogočen,

nadte veje se priklanjajo

kot slavolok junaku,

ti ponosen v tolmunih

že stoletja točiš solze,

tople so ob mraku.

Vase vabiš žejnega človeka,

da odžeja se v svežini

tvojega požirka,

kup otrok domačih

tvoje kapilare raziskuje,

srečni lastnega »becirka«.

Tudi midva že takrat sva

se v otroštvu mojem srečnem

spoštovanje začutila,

danes sva nerazdružljiva,

dnevno si zaupava resnice,

ki sva v sebi jih nosila.

Zate vedno tu sem …

…poslušam te

in slišim v tebi pesem,

kot bi jo napisal sam,

imava iste želje, misli,

pa lepo je brati jih s teboj,

zakaj le hotel bi drugam ...

by Mikla

Mikla