Pogled je povedal vse, čutila sta se,
brez izreka je v tišini dotika samo njuna misel vihrala,
za večno skupno potrpežljivo odkritje,
glas večne skupne poti.
Zaobljubila sta si, si razodela drhtečo hrepenenje,
da se bosta po poti, čez mostove in brvi
tudi tam kjer ni poti, kjer ni obzorja,
skozi strahove, dileme, upe, sanje in cilje,
skozi veter časa,
spletla svojo mrežo prihodnosti.
Hkrati bosta zrla v nova jutra, pisala svoje zgodbe,
svobodna,
in spremljala dan od izvira do počitka v senci noči,
ter se z njim skupaj odstarala.
Četudi ju čas tu in tam prehiti
ga vedno ujameta s skupnimi močmi,
a kadar je njen čas prehiter,
ji vedno slepo sledi,
saj ne želi, da bi se izgubile njene sledi.
Zaobljubila sta se za vse večne dni
in obljubila,
da se bosta do poslednjega utrinka, z njim veselila,
potem pa skupaj za večno ostala.
To je zgodba brez konca,
še čas jima ne more slediti,
saj živita v brezčasju svojih čustev.
Levček hvala, takrat se trenutek zaustavi in dovolj je kapljica
jutra. Srečko
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Felix
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!