tišina se vuče po sobi
od zida do zida. do samoće
od straha, skriven si iza paravana
od zgužvane, loše skrojene kože
čekaš
da se tvoj mali pakao
zavrti u poslednjem krugu,
lebdeći između zipke i kištre
s mišlju o svitanju, o graničnom
požaru, u modrini. pitom,
zabacuješ na jednu stranu, na istok:
početak sveta i kraj jedne duge zime
oko tebe sad kruže
reči kao dve odbegle zmije
sa kaduceja, odbacivši krila
trepereći nad tobom kao magnetna
igla sa kompasa, podeliše
tako smrt na četiri dela
„malo smo se prehladili, dušo?“
pita te bog ili duh, svejedno vređa
besmrtnost njegova, od kamena
* iz ciklusa Nevidljivi
meni se svidja ovakav pristup pesmi..zrelo, produhovljeno.originalno!
ne mogu više da čitam: trivijalnosti.!?
Zrela pjesnikinja duše poput dinarskih visina. Sunce dočekuje i ispraća s poštovanjem. Jagoda.
Hvala na lepim rečima, Srećko!
Jagoda
Zahvaljujem na posvećenoj pažnji, Nikita. "Dinarske visine" - baš me dirnule.
Jagoda
urednica
Poslano:
18. 05. 2019 ob 09:06
Spremenjeno:
18. 05. 2019 ob 09:08
Pesem, ki občutek majhnosti postoteri, hkrati pa naslika vero v (nedosegljivo trajne) stvari in tistega, ki jih opazuje - uroči nas in mogoče se naslednjič tudi mi naslonimo na kamen, ta privid soobstoja ... čestitke,
Ana
Hvala, draga Ana! :)
lp
Jagoda
Čestitke k tujejezični izbranki pomladi 2019 z utemeljitvijo uredništva:
Poosebljena tišina, ki napolnjuje omejen prostor, v katerem starec
(njegov notranji jaz) čaka na smrt, v zadnjem krogu (Dantejevega) pekla,
kjer je mraz in led, ustvarja občutek tesnobe. Življenjske postaje se
menjajo v starčevih mislih in se vrtinčijo kot kači, ki sta se razpletli
iz prerokove (Hermesove) palice. Ju v tem kontekstu lahko razumemo kot
simbol smrti? Doživljanju pesmi pridoda zaznamovan nagovor, tako
značilen za komuniciranje s starejšimi ljudmi (uporaba preprostih besed,
množine), po katerem pesem nosi tudi naslov. Vse to poudarja stisko in
grozo v na videz povsem umirjenem životarjenju oziroma čakanju na smrt.
Izjemna pesem, ki s pomočjo tankočutne lirične zgradbe, z vključevanjem
mitologije in literarne nanašalnosti, pridobi vsečasovni razpon in
postane univerzalna; kot so večni brezsmrtni bogovi in kamenje, tako je
tudi agonija človeka, ki se zaveda prihajajočega konca.
Hvala, Ana, još jednom na izuzetnom komentaru i izboru pesme - čast mi je i veliko zadovoljstvo učinjeno time.
lp
Jagoda
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: jagodanikacevic
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!