Če prebudiš se sredi noči,
se ti, kot meni, orosijo oči?
Ti zaradi neskončnih poljan zvezd zastane dih?
Te moti odprto okno, svež poleten prepih?

Ali si samo želiš nazaj zaspati,
se poglobiti vase, leteti nad poljem?
Si govoriš, da se vse bo jutri uredilo?
Se tolažiš, da s soncem bo novo upanje vzklilo?

Potihoma upam, da tak si, kot jaz.
Da te zmoti svilenih rjuh leden mraz.
Da se trudiš mižati, pa oči ne pustijo,
da me v mislih poljubljaš, pa so ustnice daleč,
da gledaš ven, v temno noč,
čeprav veš, da sem daleč, daleč proč.

margarina