Kar težko spet nazaj zaspim,
zdaj, ko razumem drevesa.
Zemlji vso srečo zaželim,
na njej ne rabim slovesa.

“Zakaj te ni več naokrog?”
Pri sebi tiho razmišljam,
ker je moj trikotnik ... krog?
Nek izgovor si izmišljam.
Moj urnik je postal kar strog?
Ah, zadnje čase ne zdržim,
moj dan je dan in ni več noč,
rano zjutraj se prebudim
in ni več tako, kot nekoč,
kar težko spet nazaj zaspim.

Saj vas vse imam še rada,
enako pogrešam noči.
A v meni je blokada,
sama nad njo nimam moči.
Je mestu padla fasada
in ne voščim vam pretresa.
Mar bi vas pustila same,
brez ognjenega peresa?
B’lo bi mi žal za vse mame,
zdaj, ko razumem drevesa.

Zadnje čase težko shajam,
ognem se skoraj vseh množic.
Redko kam še sploh zahajam,
a ne pozabim mojih rožic.
Vedo, laži ne prodajam,
rada resnico podarim.
Ko sem kakšen dan obupna
in se v skrbi zatopim,
me bodrijo, jaz brezupna
zemlji vso srečo zaželim.

Ne na roko, na tri prste,
jih vse lahko preštejem.
Na svetu nimajo krste,
saj si pravico jemljem,
da jih peljem mimo vrste.
Na vsa ta dobra čudesa,
kaj ti naj sploh odgovorim?
“Nočem pit’, bojim se kresa.”
Na Zemlji komaj kdaj zdržim,

na njej ne rabim slovesa.

abukala