Povej mi človek godec

kaj ti je tako hudo

da pišeš pesem kot protest

proti svetu s katerim si vštric

te mogoče zapušča tvoj pogum

in rad zahajaš med prijatelje poete

da tam pleteš verze in sonete

ali samo preproste pesmi

koder izlivaš svojo rano

da postaneš močen

ali ti ni dovolj nebo in zemlja

in zrak ki ga dihaš

moraš res globlje

na sredo svojih ran

obujati spomine

jih držati v rokah

namesto samo v duši

boš postal depresiven

kakor ranjen pes

boš stisnjen v črni kot

in ta čas bom brala tvoje pesmi

v mislih bom razmišljala

zakaj nisi nikoli postal močnejši

da greš na konec brez sledi

tako kot preprosti človek

saj veš iz rok v usta

dokler traja

do konca

IŽ-lev