Lipa se suši kralj Matjaž.
Magične poti si izbiram,
nebo in tla sta križemkraž,
alpske legende razkrivam.

Carantanum! In ti sonce,
ki skrito nam pod Peco spiš.
Mi imamo prazne lonce,
Bog daj, da se kmal’ prebudiš!
Nam vladajo same mon’ce,
smo del sistema, ki je laž.
Iz grla lezejo kače,
kje je naš blagor sveti Blaž?
Konec Najevske zvijače,
lipa se suši kralj Matjaž!

Glasno trkam tam na vrata,
da se zbudil bi naš junak!
Iz jame zaslišim škrata,
“Perkmandeljc je tu, ti čudak!”
Oh, kam si skril našega brata?
“Jaz samo semenke skrivam,
ki jih kmalu bom posadil!
Rad domišljijo zalivam,
da zlati um se bi rodil,
magične poti si izbiram.”

Meni sliši se prav krasno,
veselo ti lahko sledim,
da mi malo več bo jasno,
se od tebe kaj naučim.
“Jama se odpre občasno,
in prav zdaj je brez gozdnih straž.
Popeljem te skozi rove,
kjer počiva naš kočijaž,
tam so obrnjene sove,
nebo in tla sta križemkraž.”

Zrejo zrkla vulfenita,
za mizo, naše gore list.
Alenka vsa čudovita,
pogled na borce jasen, čist.
Njemu brada je ? ovita …
za moment oči zakrivam!
“Preveč je to za tvoj razum ...
Jaz samo semenke skrivam!
Tistim, ki imajo pogum,
alpske legende razkrivam.”

abukala