S plaščem ptičjega petja

krožim po dobravi.

Srkam hladno roso z bilk,

ki se ne vdajo in se sproti

dvigujejo za mano

Z vetrom loviva spokojnost

v brezovem gaju.

Svetlo zelene koprene

se ovijajo okoli vitkih,

dolgonogih lepotic.

Objamem belo deblo,

in ližem hrapavo skorjo.

Veje se podaljšajo do tal,

roke se stegujejo v nebo.

Polnim se z energijo vesolja,

s sveto geometrijo.

Hodim po šahovnici,

med zelenimi in rjavimi polji.

V nogah začutim

mravljince, toploto.

Vame prehaja energija

neznanih, brezimnih.

Čutim dotike hrapave kože,

izsušene, razpokane roke,

ki hladijo krompir iz žerjavice

in roke, ki v žepih valjajo

le postan okus lakote,

noge, ki se grejejo v kravjakih,

motike, ki udarjajo v

trdo zemljo in kamne,

slišim pesmi, piščali,

krike radosti, jok...

Vidim prazne objeme.

Ne želim srkati

strahu, sovraštva, krvi.

A to je v zemlji,

ne morem izbirati.

Del tega vedno živi z mano.

nada pecavar