Na mojih ustnicah

je pajčevina,

dolgo tega izgubljeno je

iz nekega spomina,

ko začutiš

tisti pravi vonj,

ki se lepi v nemir,

ko prideš ponj,

v želji, v ideji,

je rojen

in ko začutiš,

da je neponarejen,

ko ni besed,

ko jezik se feclja,

ko ustnici je všeč,

da se grizlja,

začutiš to,

da bi obstal,

za vedno ta občutek

bi jemal,

ko vlažna sreča

te oblije,

zgornja se na tvojo

spodnjo zlije,

ko sokovi tečejo

in ni jim mar,

so od boga

ljubezni dar

in ni jim dolgčas,

polno rdeče, zaposlene,

vabijo po še,

v strast so izgubljene,

nehati ne znajo,

niti nočejo,

po kotičkih

mojih jočejo …

… ah ja,

so le spomini,

oda neki tvoji

sladki slini,

zdaj pa pajčevina

le kraljuje,

brez občutenega

rime kuje …

by Mikla

Mikla