Končno me je obiskala.

Zaljubila se je v srce.

Stene je prebelila s svetlobo,

staro kramo je pometala,

povsod je trosila rože.

Hitro se je razvedelo,

kdo pri meni kraljuje.

Vabili so jo na veliko.

Mislila je, da je vsemogočna,

a z obiskov je prihajala

bolj bleda, izpita,

vse manj močna.

V možganih se je trlo misli,

so se nanjo kar lepile,

ji sledile kot uši.

V vranici je bilo toliko skrbi,

da neznosno ji je bilo pri duši.

V ledvicah jo je strah podil povsod,

da se je nemočno sesedla v kot.

V jetrih sta jo jeza, ljubosumnost medse vzeli,

skoraj se je stopila, tako sta greli.

Še pljuča je obiskala,

žalost, razočaranje sta jo veselo sesala.

Vsak dan bilo jo je  manj.

Spoznala je, da bolje,

kot da zahaja v te sobane,

ven, v naravo plane.

Kdo jo še zvabi k sebi,

ko jo v bledih dnevih  omreži.

A vse pride na svoje mesto,

ko se pod slapom osveži.

nada pecavar