Jemljejo mi včeraj.

Misli, dogodke, gibe,

okuse, obraze, besede..

Ptice jih veselo kradejo,

sledim jim lahko samo s pogledom.

Zbežijo s srnami.

Ne ujamejo jih več moji koraki.

Ribe jih spustijo daleč pod gladino.

Ne morem se potapljati v globino.

Kure jim skljuvajo pomen.

In kaj naj z njimi potem počnem?

Pajek iz njih prede lepljive niti.

Na njih se ujamem,

a ne znam jim povrniti biti.

Ujeda jih obere do kosti.

Vsebine več ni.

Ne izginja samo včeraj,

tudi danes in jutri

drsita v sivino.

Mati narava vedno

z raznolikostjo hrani življenje.

V njeni zgodbi ima od nekdaj

svoje mesto tudi puščava.

nada pecavar