Čuden čas

Ne veš kdaj

posije znova sonce

ali mogoče sveti

in je luna na nebu

samo odsev časa

teme nevidnega

ali luč nevidnega

da je prisotno

kakor sled tišine

v obliki stropne svetilke

ko se pripravljam

na sanje in ugasam

kakor je v navadi

ugašam da ostanem

prižgana in mi ne

pohodijo sanj

zato utripam

ko me nosijo koraki

od jutranje svetlobe

na ploščad zavedanja

trdnosti

realnega

živega

za sled

jutrišnjega dne

s peščico zavojčka nevidnih

sil v roki stisnjeno v pest

zaspane noči do jutra.

IŽ-lev