Ti si srčika ovog portala. Nježan, tečan, a tako trajan, tako trajan. Pohode te najplahije sjete iz svijeta sjena, a ti svaku pretvaraš u prah i riječima svaku samotu izvodiš na poljane mira. Tamo je Bog, tamo je tišina, tamo je nebol. Upravo toj neboli ti si me najviše približio. Znam da je nikad neću spoznati u njenom apsolutu jer ja sam u svojoj primarnoj stanici začeta apokalipsom boli i svaki dašak iluzije s tih poljana meni je predah, meni je san.

Hvala ti, Igorj. <3

Imam občutek, da razgaljaš še zadnje krpe z mojega sebstva, prav pod njimi pa je še toliko otožne nežnosti, ki jo tako rad prelivam v verze. Če ti zmorem skozi njih vdahniti lahkost predaha, me to spoznanje neizmerno osrečuje.