Vzdrhtela koža je,
zaužila del spomina,
povabila v občutje te,
ostalo le je zgodovina.
Spreletelo me je,
kot bi se me zopet dotaknila,
davno tega je že,
ko sva se v tigmi tej ugotovila.
Sem pozabil vse,
le tvoj dotik me bega,
unikaten je in ugrablja me,
po koščkih mi ne nudi vsega.
Kaj bi dal, da me obišče,
nepripravljenega preseneti,
v mraku tleče bakle me poišče,
plamen v osušeni borovini mi zaneti.
Mislil sem, da bo minilo,
v predal na dnu bo šel občutek,
a odpira se, ne dela več tesnilo,
uhaja mi spomin na tvoj trenutek.
Ne upiram se,
sprašuje koža, kje so tvoji prsti,
rada njihova bila bi še,
še preden osivela bo na dnu v krsti.
Zato svežim te,
kličem v dreget te čuten svoj,
prej kot poslovim se,
rad bi še občutil tvoj opoj.
Pridi, vrni mi dotik le tvoj
in vse ostalo pusti tam, kjer je,
bova potovala v najin svet nocoj,
kjer sva nekoč pustila vse …
by Mikla
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Mikla
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!