kadarkoli se obrnem
tja
v daljo
in poiščem misli
od takrat
se najdem
ob robu
uvelo in iztrgano
vprašam veter
ki veje mladi zrak
skozi brste
ali lahko v večnost ljubiš
odvrši naprej
kot da ne sliši
kako poka zemlja
ki jo je izsušil
pogledam v nebo
začutim moč sinjine
vprašam
ali lahko v večnost veruješ
prevleče se s sivino
in iztoči nekaj kapelj
/prisežem
da sem želel
šepne
iz dalje glas
krepak
je vetrov
je sinjinin
glas je
od takrat
edino kar je zacvetelo
edino kar je zadišalo
obilje polnega kozarca
edino
a s prekrhkim robom
da se nanj zapnem z življenjem/
še poslušam
pa ne slišim več brenčanja
še vonjam
a skozi nosnice se vije le še zrak
še poskušam
še
verjeti
a ne znam več iz orgel izvabiti
melodije
Tokrat so orgle zapele ... lepo in močno ♡
lp Marija
dobro je, da orgle molče, prehrupne so. strune trav so inštrument zate <3 nežne, krhke in vedno znova ozelene
Marija hvala, orgle imajo svojevrsten ton ... ki se ne pozabi zlahka
lp
O, pi - jika, ti veš, da sem otrok trav :))
Pesem z rahločutno govorico narave pripoveduje o hrepenenju in samoti ... čestitke,
Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: li
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!