Napisala bom pesem

oblekla jo bom

šal bom zavezala

svila mi bo mehko

zavijala vrat

ko bom predihovala

tvoje prve in poslednje želje

tiste besede ki jih natikaš

na svoje ude in trup

spomnila se bom

kakšen je bil tvoj tip

človeka

še preden si ga spoznal

in se zato oklepaš

vsakih koničev nitk

da te ogrnejo nazaj

v otroštvo

ko so češnje cvetele

ko so se pod bujnimi cvetovi

igrali z vetrom svoj spev

in misli premaknem v čas

ko ob suhih vejah kličem

sonce in seme zlatatih upanj

stisnem v pest in grem

naprej

koga bo še sanjalo to drevo

ko noč ne bo imela več dotika

in bo vse ostalo samo še v mislih

pod cvetočimi češnjevimi cvetovi

na veliki Ponedeljek

spim.

IŽ-lev