Čaka me s klobučkom na glavi. Previdno drobiva korake. Na trgu postaneva. Zreva v božično okrašeno drevo. Pove o sinočnjem obisku. Prizadeto ponavlja. Skušam pregnati potrtost. Opravičujem besede, ki jih nisem izrekla. Tolažim. Saj veš, da te ima rada. Ni tako mislila. Morda je v stiski, ki tiči drugje. Žalost vztraja. Ogrne naju v meglico, ki se dviga iz reke izpod treh mostov. Ne vem več, kaj reči.

Pod okrašenim svodom ulice pokažem na zvezdo. Med električne žice je vpeta. Recitiram nekaj stihov. Iskra zažari v njenih očeh. Le za tren. Kot bi se sramovala nežnosti, ki jo je prižgala. Zahtevnih je njenih sedeminosemdeset let.

Izčrpa me kopičenje tolažilnih besed. »Letos doma ne bi krasila,« dahnem, »že dolgo nova leta pričakujem s teboj.« V meni potlačeno tiči silvestrsko vabilo. Tam nekje, enkrat vmes. Na njenem obrazu se nabira jok. »Morda ne bo več dolgo,« zamrmra. Prispeva, od koder sva šli.

že se spušča mrak

roki sta prepleteni

nočem spustiti

nemesis