Osamljeni prsti

Ti,

polna usta

srca

in v sredici

praznina

ki se dotika

trupa

in pišeš

o samoti,

gledaš mimo

utripa

plaziš tiho

okoli drevesa

in dobro je to

dobro da ga ne budiš

da lahko veje bogate

in dobro je,

da ne znajo brati

tisto česar ne poznaš,

tisto

kar večno iščeš,

ker ne veš

prave podobe

in ne čutiš

ker si vedno predaleč

od korenin,

morda ker so varno

skrite v zemlji

in ne verjamejo besedam,

morda je to razlog,

da se te še vedno

držim za rokav,

ker je bistvo skrito

in dokler je tako

je dobro,

naslovi dobivajo

vsebino

in oči so ti za jok

vedno pripravljene

ker vedno iščeš,

iščeš...

IŽ-lev

Komentiranje je zaprto!

IŽ-lev
Napisal/a: IŽ-lev

Pesmi

  • 18. 04. 2019 ob 02:33
  • Prebrano 119 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 215.1
  • Število ocen: 11

Zastavica