Pravijo, da upanje še ni dovolj.

Da je potrebno veliko srca in veliko potrpljenja

da se zemlja začne vrteti na drugo stran neba.

Morda bi bilo lažje in bolj sproščeno,

če bi bili podpisi bolj odkriti in se ne bi

skrivali pod tujini imeni. Verjamem, da je

malce pa le čudno če se vsaka dva meseca

dva zaljubljena naslavljata z vedno drugimi

imeni. Človek postane zmeden in kaj če to

ni on ali ona. Se potem stene praskajo kar

same od sebe od srbenja, da bi vsaj enkrat

bilo pravo ime in ne bi bilo potrebno skrivanje.

Kakorkoli že, človeška iznajdljivost je bila vedno

toliko pred časom, da so ljudje komaj dohitevali

samega sebe in potem so se na sredi poti izgubili,

se vprašali sem to res še jaz, tiste skrivajoče misli

s katerimi si duše na daljavo pihajo za vrat.

Še mnogo je, zakaj bi se spuščala v podrobnosti.

Sama vem a kaj potem, puščam svobodo

in se delam nevedno, da se ne spustim nižje

in da škode še ni večje.

Pridi misel, napiši že enkrat pesem

in ne razkrivaj že odkrito.

Cvetoča pomlad

Oddaljeni glasovi

lezejo v srce.

IŽ-lev