Sem človek in imam čustva za

katera niti ne vem kako se jim reče.

Preveč govorim.

Nočem ven iz namišljenega  sveta.

Tako toplo in zaželeno se počutim.

Zdi se mi, da se take varnosti ne da nikjer kupiti.

Pa vendarle upam,

da je v tem svetu še kdo,

ki bi ga zanimala želja

po ljubezni nagih ljudi,

ki so jih slekle razpokane ustnice.

Kljub sivim,

razcepljenim nohtom,

ki praskajo po stenah duše,

je moj najljubši okus v ustih še vedno okus krvi.

Okus krvi,

ki se je prelila,

da bi ublažila rožnate

praske zimskih vrtnic,

ki se oklepajo mojih nog in rok,

kot bi potrebovale nekoga,

da bi mu lahko vzele vse.

Nekoga,

da bi ga le brezbrižno gledale,

ko bi moje breme polno belih črk na snežnem papirju

postalo pretežko in bi se moje noge upehale

in bi kolena z velikim pričakovanjem poljubila tla

na katerih leži še nekaj bledih oči,

ki so prepoznavne mojim.

Hekata Jurandova