Haibun.

Pravkar sem rekla Sju: »Zdaj bom napisala prijateljici ljubko pismo za korak v novo leto.« Nato sem se usedla, se stegnila za svinčnikom – in moje misli so bile prazne. Nič kaj dosti se ne dogaja, razen, da imamo polno hišo obiskov. Dnevi tečejo nežno mimo in naše misli se počasi kuhajo v lahko mešanico zadnjega dne starega leta. Bolje sem, ampak temu težko rečem dogodek in do sedaj – prav, to je precej rizično reči, je pa resnično – nismo še imeli pravega mraza, pa je skoraj že konec decembra. Misli so kljub uvodu še vedno prazne ali kot bi rekel Oskar: »Kdo bi vedel, zakaj mora biti tako težko. Tisti, ki se je domislil tega, je zagotovo zelo čuden človek. Nisem jaz kriv, res ne. Pomisli na vse reči, ki se jih moram zapomniti in poskusi to dopovedati mojim možganom, ki ne razmišljajo tako hitro kot jaz.« Vedno me nasmeji ta otrok. Danes sem bila pri dediju. Že leto in pol ne hodi, star je že, sedi na vozičku in večinoma čaka obiske. Nato se ujame v svoje zgodbe, kako še vedno pleše in pije kot da je nekdo drug in da je sedaj drugi čas in prostor. Celodnevno vročico misli ujame v sobo, ki diši po sladkem. Včasih zaniha in počasi zapleše z mladim dekletom v bleščeči obleki. Kasneje z drugo v obleki s pikami in še kasneje z žensko v rdeči čipki. Menja soplesalko po vsaki pesmi. Vsa dekleta so videti nežne in on jih vodi z žalostno milino. Nato se usede na stol in za mizo, ki je bila včasih star šivalni stroj. Ampak šivalni stroj je že pred leti razmontiral in vse, kar je ostalo od njega, je stopalka in železno kolo, lepo in neuporabno. Pritisne stopalko v ritmu glasbe in kolo se zavrti, a ni več pripeto na nič.  Kako enako, pomislim. Kot vse, kar je odšlo. Tudi to leto. Verjetno, da naredi prostor novemu. In dedi. Vstane in gre ponovno na plesišče, da zapleše s Faniko, ki jih ima 31 in se premika z žalostno eleganco. Eleganca je nekaj, kar je pobrala pred kratkim, žalost nekaj, s čimer se je rodila. Plešeta in iz zvočnikov odmeva “sredi zvezd, noč in dan, se vrti ta svet …”, želi si, da bi jo lahko odpeljal kamorkoli… Moja babi je to, stvari se vseeno nekako niso izšle, dolgo je že mrtva, a dedi še vedno najraje zapleše prav z njo. Kolo se zavrti, a ni več pripeto na nič.  Kako enako, pomislim. Kot vse, kar je odšlo. Tudi to leto.  

 

/Odeja beline.

Rože skrite v domu

čakajo razcvet./

Tamara Turšič

Sašo Zorc

Poslano:
13. 04. 2019 ob 08:20

Fino, Poetesa Tamara, kako znaš ti znaš sukljati besede v zelo berljiv tekst; vsekakor res, ni kaj. Vedno te prebiram z velikim užitkom ...

Z lepimi pozdravi,

Sašo

Zastavica

Tamara Turšič

Poslano:
13. 04. 2019 ob 08:38

Hvala Sašo. Veš, lahko bi ti vrnila z enako mero.

V decembru je bilo spisano. Sem samo sledila predlogu in spremenila blog v Haibun, čeprav ne vem, če je v pravilih. Haibunov in njihovih pravil ne poznam, jih pa rada prebiram.

Lep dan ti želim.

T.

Zastavica

igorj

Poslano:
13. 04. 2019 ob 10:00

slišim parno lokomotivo ki ni pripeta na nič kakor vse kar odhaja za njo pa vrtinčenje snežink ki ne bodo nikoli prispele do tal 

Zastavica

Tamara Turšič

Poslano:
14. 04. 2019 ob 08:58

Igorj, različno sišimo, mar ne. Vendar so občutki precej podobni.

Hvala ti.

T.

Zastavica

Ana Porenta

urednica

Poslano:
21. 04. 2019 ob 22:50
Spremenjeno:
21. 04. 2019 ob 23:01

Pozdravček, Tamara, tudi mene se je haibun dotaknil. Nekaj (zlasti vejic v 2. delu) popravkov in pa konec:

...

Menja soplesalko po vsaki pesmi. Vsa dekleta izgledajo nežno (so videti nežne) in on jih vodi okoli z žalostno milino. Nato se usede na stol in za mizo, ki je bila včasih star šivalni stroj. Ampak šivalni stroj je že pred leti razmontiral in vse, kar je ostalo od njega, je stopalka in železno kolo, lepo in neuporabno. Pritisne stopalko v ritmu glasbe in kolo se zavrti, a ni več pripeto na nič.  Kako enako, takrat pomislim. Kot vse, kar je odšlo. Tudi to leto. Verjetno, da naredi prostor novemu. In dedi. Vstane in gre ponovno na plesišče, da zapleše s Faniko, ki jih ima 31 in se premika z žalostno eleganco. Eleganca je nekaj, kar je pobrala pred kratkim, žalost nekaj, s čimer se je rodila. Plešeta skupaj in iz zvočnikov odmeva “sredi zvezd, noč in dan, se vrti ta svet …”, želi si, da bi jo lahko odpeljal kamorkoli… Moja babi je to, stvari se vseeno nekako niso izšle, dolgo je že mrtva, a dedi še vedno najraje zapleše prav z njo. Kolo se zavrti, a ni več pripeto na nič.  Kako enako, pomislim takrat. Kot vse, kar je odšlo. Tudi to leto. Naj bo naslednje sladko. In kot bi rekel Oskar, ko ne more tri dni na stranišče, ker vedno takoj poje vse sladkarije, ki jih dobi:”Včasih samo počneš reči, za katere ne bi pričakoval, da jih boš počel. Mami, ampak sladke so.” Vedno me nasmeji ta otrok.


/Odeja beline.

Rože skrite v domu

čakajo razcvet./


Kaj meniš?

Lp, Ana

Zastavica

Tamara Turšič

Poslano:
22. 04. 2019 ob 01:18

Ana, hvala ti. Precej dolg tekst je in veliko škratov je bilo, mar ne.

Sem popravila in upoštevala predlog. Če ne drugega, mi vsaj Oskar ne bo zahteval avtorskih. Hecam se. 

Lep ponedeljek ti želim. Krajši teden bo naslednji teden. Fino je to.

T.

Zastavica

Ana Porenta

urednica

Poslano:
22. 04. 2019 ob 09:53

Kolo se vrti ... in vse je drugače, čeprav tako enako kot vsako leto - lep haibun, čestitke,

Ana

Zastavica

Tamara Turšič

Poslano:
22. 04. 2019 ob 13:10

Ana, hvala.

Da ne pozabim, naj bo nepozabno v petek. Držim pesti za oba. 

Lep preostanek dneva!

T.

Zastavica

petja

Poslano:
25. 04. 2019 ob 19:59

Čestitam Tamara, super haibun!

lp, Petra

Zastavica

Tamara Turšič

Poslano:
26. 04. 2019 ob 14:29

Hvala, Petra. 

Veliko pomladnih vdihiv in navdihov želim.

T.

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Podčrtanka

Tamara Turšič
Napisal/a: Tamara Turšič

Pesmi

  • 13. 04. 2019 ob 08:09
  • Prebrano 253 krat

Uredniško pregledano.

Zastavica