Na nebu so zajokale zvezde in previdno sem se zazrl v svoje srce, v to izpraznjeno, pogumno, prebodeno gmoto, v ta neizprosni kompas, ki sem mu tolikokrat odrekal pravico, da me vodi; v tega edinega pravega Boga, v njegovo neizčrpno moč in v njegove plahe, skromne sanje. In obšlo me je nežno, dokončno spoznanje, da sem jaz to srce, da sem zgolj bitje, ki se je dolgo iskalo in se naposled našlo neke čisto običajne majske noči, pod temnimi krošnjami povsem navadnih dreves na obali nekega majhnega, nepomembnega ribnika … In si čisto mirno priznalo, da ima svoje želje, svojo bolečino in svojo srečo; da se ni več potrebno skrivati za bobnečimi besedami in vznesenimi stavki, za skrivnostnimi pogledi, za dobro premišljeno grobostjo in smešno, sebično previdnostjo; da je končno lahko to, kar je – brez strahu, sramu in zadrege. Da to srce potrebuje drugo srce in to potrebuje njega, da se lahko uzreta in začutita v svoji preprosti resnici; v tisočerih majhnih in eni veliki ljubezni, o kateri sta morda sanjali iz dneva v dan, iz življenja v življenje; da se lahko razdajata in žarita kot majhni, skoraj neopazni zvezdi na velikem temnem nebu in proti jutru spokojno ter brez obžalovanja ugasneta.

Dani Bedrač