Ko val strasti odpluje iskat druge pare,

odnese s sabo tudi najine utvare.

Ostaneva tam gola, brez navlake.

Ovijava se v trdno platno, v toplo pletenino,

v mehko svilo, čipko očarljivo.

Tkeva tanko, ljubečo pajčevino,

vzorci so ujeti v najino predivo .

A pogled začne drseti mimo.

Dolgčas dela vzorce vse manj zanimive.

Drug drugega začneva peči kot koprive.

Sva slona, ki teptata, kar je ranljivo.

Tanšajo in trgajo se niti,

vse bolj  oddaljena sva od najine biti.

Bliža se nevihta.

Veter postaja divji, ogrožajoč.

Pride val, ki jemlje dih, vse zamegli,

strah razraste se kot silna moč.

Dež biča, izpira vse do kosti.

Kot vse, konča se tudi to.

Gosto, temno se izvije v nebo

in tudi boleče dalo je slovo.

Zaduhaš mir, povezanost, prostost,

pisano mavrico, skrito v most.

V pesku nekaj se zalesketa.

Zdi se biser iz davnine.

A ko se skloniva, izgine.

Ostane pogled, zazrt v znan razgled,

ostane tisto, ki še hoče.

Ovijava se v trdno platno, toplo pletenino,

v mehko svilo, čipko očarljivo.

Tkeva tanko, ljubečo pajčevino,

vzorci ujeti so v najino predivo.

In tkeva, pleteva in tkeva.

Tanke niti ovijava nadvse skrbno.

Še ene nevihte

najino platno preživelo ne bo.

nada pecavar