Tvoji kakor jesensko listje rdeči

lasje, ki padajo ti na obraz,

ko sonce jih obsije, da vsak las

zasveti se v opojnosti bleščeči,

me vlečejo kakor metulja k sveči,

da bi potonil v njih, kjer kruti čas

ustavi se za hip, usode glas

zamre, zaziba vonj te v sen ljubeči.

O, vem, da me lahko odnese plaz;

v tem pajčolanu las, glej, skriva rdeči

skušnjavčev se obraz, je skrit poraz,

ki v žrtvi spi nič hudega sluteči ...

Pa naj bom, dekle, žrtev tvojih las,

da le za hip okusim vonj po sreči!

Matej Krevs