Oderaše nam svima kožu
i ostaviše je
na nekom velikom polju
da tamo gine u suncu
godinama
pa i čitav vijek
te ova sva pocrniše
od ujeda tišine i muha
poslaše tada krojača
da od silne crnine
skroji kožuh novi
za mladost i smijeh
i poče vrijeme da se vrti
sve isto u krug i daljine
a ona koža tamna
opet sva pobijeliše
od mlijeka i usana toplih
što zaboraviše bjehu
da već jednom
umirale jesu.
koliko dimenzij imajo tvoje besede, dragi Duško !
<3
Ova mi je Duško vrhunska.
Reinkarnacija na črno bel način ... čestitke,
Ana
Hvala Irena, Lean i Ana, od srca !
lp, Duško
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Duško Babić
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!