Cenjeno, genijalno, navdinjeno, poduhovljeno, pesniško občinstvo pričujočega portala prosim, da naj mi odpusti ta moj ogabni poizkus doseči skrajno kvalitativno dno poezije v našem vesolju in v širši okolici. Edini namen tega mojega početja je bil vzbuditi kakršenkoli odziv organa za estetiko pri bralcih. Če je odziv bruhanje, je bil moj namen več kot dosežen. Navdih mi je bila poezija nemara največjega starorimskega pesnika Quintusa Horatiusa Flaccusa ter asgothskega pesnika Grunthosa Prdljivega. Vogoni, kot rečeno, pišejo tretjo najslabšo poezijo v vesolju. Asgothi s Krie pa pišejo drugo najslabšo. O tem ljudstvu je znanega sila malo. Največji poznavalec Asgothov s Krie- Douglas Adams- nam je v svojem romanu zapustil žal zgolj kratko pričevanje o njihnem pesniškem udejstvovanju:

Ko je njihov mojster- pesnik Grunthos Prdljivi recitiral svojo "Odo majhnemu gnetljivemu zelenemu svaljku, ki sem ga nekega poletnega jutra našel pod pazduho", so štirje poslušalci umrli od notranjih krvavitev, predsednik Srednjegalaktičnega sveta za pridobitne umetnosti pa je preživel le zato, ker si je pravočasno odgriznil eno svojih nog. Baje je bil Grunthos "razočaran" ob takem sprejemu in se je že pripravljal, da začne brati ep v dvanajstih knjigah "Moja najljubša kopalna grgranja", ko mu je debelo črevo v obupnem poskusu, da bi rešilo civilizacijo in lastno življenje, planilo skoz goltanec na plano in zadavilo možgane.

Kronos/Saturn žre svoje otroke.