Mimogrede,

kot že ničkolikokrat,

sem vrgla pogled na ogledalo,

ko sem se zagledala v oči,

ki so me potegnile vase.

Valovala sem, v pregibu časa,

od sebe do tišine v sebi,

se približevala in oddaljevala.

Spraševala sem se, katera je prava.

Postalo mi je zelo vroče.

Prihajala je svetloba,

ki me je topila,

razlivala sem se kot lava.

Našla sem svoj pravi kot,

v vodoravni spirali neskončnosti.

Nimam pojma

koliko časa sem bila tam,

izza.

Namenoma, kdaj pa kdaj,

postopam pred ogledalom

in buljim vase,

a pogled mi samo drsi po steklu.

nada pecavar