Nekje, nekoč je pri globokem gozdu pelo
veselo ljudstvo - Pleme Listja hvalo Vili,
v osrčju horde krog – daritve kri gorelo,
živahna gruča je slavila v noči mili,
častila gozdna čudežna drevesa.
In kmalu, ko obred je minil, so v tišini
polnoč oznanili za konec rituala,
oltar so umaknili od gozda v bližini;
kjer nič kaj nemirna četa kulta prej je stala
so pogasili zadnje iskre kresa.
Nihče pa ni zavedal se, da tam globoko
je v temačnem gozdu mračna sila spala,
krvava luna ga krasila je visoko,
živali gozda senca neba je pregnala,
plemena zmota zlo je obudila.
Zaslišali so se koraki in odmevi,
a še glasneje je volkov bilo renčanje
kot Smrti Angela so glasni končni spevi
in gozdna tema, ki razlila je kričanje,
ves nočni mir je v vasi umorila.
In tja prignal bes vetra je grozljive šume,
skrivnostni zvok – šepet – je ljudstvo prebudilo
in vzbujalo v množici zlovešče sume
kaj tam globoko v temi gozda se je skrilo
odloči Pleme Listja se, da najde.
Opremijo se z baklami in cvetjem gloga,
sledijo poti vranov skozi črno meglo,
šepetu, ki se bliža – jeza v mraku loga,
ga brani duša hoste, vije trnja leglo,
obgozdni rod se v pasti zlega znajde.
V megli straha in blaznosti izgubljeni,
bledi krvava luna in z njo daritve v noč,
so v usodnem breznu Vili gozda podarjeni,
ranjen plen beži, mu Angel Teme kaže moč –
nikogar ne izpusti, da skrivnost pove…
…In tisto noč kot blisk je v molku vse minilo,
potonili v temo so, ni sape ostalo,
napis živel je, pleme izginilo v praznino,
neznano zlo skrivnost je v gozdu zakopalo,
zapustilo v drevju svoje le ime.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Denisovič
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!