Na letu iz Rima v Bukarešto prelistavam revijo letalske družbe. Eno tistih, katerih naslovnice povedo, da so your personal copy, vaš brezplačni izvod. Na strani osem, levo spodaj, je članek o številkah trinajst in sedemnajst.

Za mnoge je trinajstica simbolično povezana z nesrečo. Petek trinajstega, na primer. Dan izvirnega greha. Dan križanja. Mesec se mora tedaj začeti z nedeljo. La Mort je trinajsta velika arkana v tarotu.

Berem, da v Italiji številka sedemnajst velja za nesrečno, trinajst prinaša srečo. Razen seveda, če gre za omizje trinajstih.

Rimska številka

sedemnajst je anagram.

Vixi - živel sem.

 Bliža se  polnoč. V avli hotela je živahno. Ansambel igra klezmer. »Izraelci, svatbeni turizem,« namigne receptor. Opravičuje se za hrup. Premlad je, pomislim, da bi vedel, da je Ceaușescu Izraelu prodajal Jude za gotovino. Od dva tisoč do petindvajsetič tisoč dolarjev po glavi. »Soba 1713,« se mi nasmehne. Primem kartični ključ. Dvojna sreča ali nesreča?

Sobo številka trinajst skozi veliko okno osvetljuje zunanja svetloba. Kot magnet me pritegne prostrano žareče nebo mestnih luči. Okno je zaklenjeno. Zavrti se mi, ko pogledam navzdol. Morda zaradi višine sedemnajstega nadstropja. Morda zaradi mračnosti razpadajočih stavb na dnu ulice. Odmaknem se. Potegnem zastor pred mestom, ki si je želelo posnemati Pariz.

Prižgem televizor. Poročila. Sedemnajsti december. Prav na ta datum je Ceaușescu poslal vojsko nad študente. Na božični dan je bil ustreljen.

Zjutraj, si rečem, zjutraj preverim, ali ima hotel trinajsto nadstropje. Čevlje zabrišem v kot in se napotim v kopalnico.

Svod Bukarešte.

Pok kozarca, mazel tov!

V trebuhu krč.  

nemesis