Srce še ne polno skrbi in očitkov,
poznalo je davno tisto skrivnost,
ko zjutraj v pomladi čas se ustavi,
in peš grem počasi, čez Kandijski most.

Roka polzi po železni ograji,
korak vsak pa traja uro in pol,
potapljam ponirke, ko tleskam z jezikom,
v mislih še Breg razvajam z dotikom.

Oči dam na žarek, da jih popelje,
kjer sv. Frančišek za svoje skrbi,
pod budnim očesom Kapiteljske cerkve,
med manjšimi brati k molitvi spusti.

Zdaj vse je drugače, me čas je povozil,
iz srca nekak izpuhtela skrivnost,
ko neke pomladi čisto počasi,
hodila sem jaz čez Kandijski most.

Vesna Majes Klančičar