Ni več

veliko sledov

veliko jih je zbrisanih

zbledelih

odhajajočih

ne zaustavljam jih

ne pravim

da morajo ostati

če jim je namenjeno

da ne ostanejo

tudi jaz ne grem

z glavo naprej

na silo

ne prepričujem

kaj je dobro

puščam odhode

vsakodnevne pobege

in nazadnje odhajam

še sama

prav počasi pakiram

že davno prebolelo

bolečino ne čutim več

in ni hudega

ljudje odhajamo

v zemljo

ali po drugi poti

kamorkoli

na nek način bežimo

z upanjem

da je drugje boljše

vse dokler se ne izkaže

da smo morda naredili

napako in je ni več moč

popraviti

povrniti nazaj

tisto sliko

ki smo jo včasih

imeli radi

in nas je mirila

vsakič

kadar smo dvomili

lačna usta

hočejo ljubezen

srce v čutu

z dirom

da pristane

misel v pravem srcu

to je vsa zgodba

ni iluzija

to je propad

brez zaustavljanja

IŽ-lev