Previdno stopam,
izogibajoč si podočnjakom,
iščem tisto manjkajočo uro,
privoščljivo ponočnjakom,
rad bi jo nazaj
in kar se tiče mene,
nisem je nikomur šenkal,
ni v dobre šla namene,
vrnite mi jo,
da v redu se naspim,
brez nje sem tečen
in pomanjkanje trpim,
pa kdo si je omislil
to brezsrčno krajo,
ki uničuje ritem,
pa ubija rajo,
kdo dovolil je,
da samodejno čas preskoči,
kdo mi uro tikal je,
v tej budni noči,
pa sem stražil,
pa sem gledal na kazalce,
a vmes zaspal sem
in preslišal mojstrovalce,
so obesili se zgoraj,
tam na dvojki,
teža popustila je kazalcu,
pa pristal je dol na trojki,
zdaj pa v službi nosim
vse zabuhle podočnjake,
pazim, da jih ne pohodim,
drobne delam si korake,
ljudi moji, vrnite mi uro,
dajte staro spet nazaj,
da telo bo sveže in spočito,
se vrnilo mi v stoječi položaj …

by Mikla