Bil sem tam,

tja me pripeljala je pot,

tja me je napotil sistem,

navigacija, ignoranca, posmeh,

saj sem se rad smejal sebi, svojim zobem in še kdo ve čemu,

torej,

tam, pred tramvajem sem nemo stal,

pred tramvajem poželenja in sladostrastnega ščemenja,

z usnjeno torbico,

z denarjem,

z obilico časa za razmislek o jelenih, košutah, šakalih,

tam, pred tramvajem poželenja,

tam, kamor me posesiva je napodila: READY TO EXPLODE!

ne, nisem verjel,

nisem verjel sebi,

svojim mislim,

svojim možganom,

svojemu posedanju na radiatorjih,

svojemu vojerizmu po policah, štengah, lojtrah,

mojim nadstandardom,

ki sem jih imel le jaz,

pa še tisti tramvaj, kjer semstal in čakal jaro gospodo s slamnikom in pahljačo in dragoceno krtačo,

v zameno za pol sekunde užitkov, medicine in modrega lagunizma v primarni valuti,

nadaljevalo se je na biciklu,

tu pred menoj pa le tramvaj,

nekaj srnjadi, jelenjadi, šakalov in morečih vokalov,

bil sem pripravljen  na eksplozijo,

z granato v roki,

z bolečino v glavi,

pravkar oprani,

pravkar pošesani in raztreščeni,

pravkar pred tramvajem poželenja,

z bombo v glavi,

tja, poleg tramvaja so me napotili nedavni spomini na jaro gospodo,

na nekdanja dekleta,

na nekdanjo srž življenja,

na življenje občana,

krićanja, obupa, teptanja,

nisem več čakal, čepel v ozadju,

šel sem stat pred tramvaj poželenja,

s poželenjem v glavi,

z glavo v bombi,

z bombo v glavi,

preden je treščilo v moji raztreščeni glavi,

sem jih ugledal,

tista mlada dekleta, tiste mladenke, pozerke, starlete in točajke,

device, ki so jokale, se smejale in dražile s pogledi v bombo moje glave,

znočilo se je,

butnilo je in oči so se zaprle,

brez dvoumnih solza, ignorance in potez,

segajočih tja in še čez,

gledal sem stari tramvaj zapuščeni, neresnični v idili,

v idili bližajoči,

v moji vojeristični nemoči,

ta na drugi strani mi stoji,

prihaja,

zdaj dekleta, nekdaj norčava, igriva in vreščava,

zdaj nagubana, obilna in bleda, kuštrava in pokorna,

kot jaz s tisto mojo bombo,

spet smo skupaj se smejali,

jedli rake, školjke, škampe,

riž, obaro pa še vampe,

znova v nas je završalo,

smejalo se, krohotalo,

kje sploh tisti je sistem,

kje je torej moj problem,

po pravici vam povem, 

sem izgubil ga - to vem,

nekatere so koravde mi kazale,

druge slike s Sejšelov so kazale,

tretje pa boleče noge,

jaz: o, ljubice uboge,

vselej vse bile starlete,

panično hlastale so špagete,

pozabile vzeti so tablete,

si prižgale damske cigarete,

jaz ob poželenju tramvaja sem stal,

zdaj, prek pol stoletja tramvaja več ni,

moj spomin zdaj vegetira in srce boli,

kje si, tramvaj poželenja,

kje si, kelih s kapljico trpljenja,

zdaj stojim v svoji temni sobi,

pol stoletja skoro je minilo,

vendar se prav nič ni spremenilo,

črke so čitljive, jasne,

pot do moje hišice prekrasne,

blatna, travnata, razrita,

Maja, Lorendana in Evita,

ta dekleta stara izpred 30 let,

ta dekleta, ki so spremenila svet,

ne zamenjam jih za flašico trpljenja,

ne,

ne grem pred tramvaj poželenja.

mladi umetnik