Najina končna postaja.

Morala sem te videti.

Stala sem nemočno in hlipala.

Ti pa si samo ležala.

Vsa prosojna, neskončno nežna.

Sokrvica še čisto sveža.

Vem, da si čutila objem

 vonja svojih rož,

ko so se nama roke

sklenile v dotiku,

misli, v katere sem te ovila,

zadnji poljub zarisan na čelo.

Občutek kot da si in te ni,

da hodiš po poljanah večnosti,

ovita v neskončen mir.

Zavedanje, da se čas izgubi.

Odprejo se neznana vrata.

Svetloba zažari.

Kapelica svetega Nikolaja

ni bila končna postaja.

Konca ni.

Na drug način se prepletajo vezi.

Beseda mama od takrat

zveni drugače.

nada pecavar