Najprej sem se odločil napisati tole objavo,

pred tem pa sem šel v opero,

pred tem me je mučil neznono neprijeten glavobol,

zato sem šel v opero,

to je bilo včeraj,

prvič in desetič,

vmesne postavke so nepomembne,

datumi prav tako,

dan kasneje sem se skoraj utopil v skrbeh,

zato sem odromal v opero,

dva dni kasneje,

pojutrišnjem,

me je štihnilo v križu,

zato sem na poti v opero pozabil na čas, na wox populi in na vretenčasto vstopnico,

med napadalnim in histeričnim vpitjem na ljubljanjskega zmaja, povodnega moža in lepo devo čistega srca sem spoznal,

da bi mi dobro del obisk v operi,

pred tem oziroma potem me je napadel zakrinkan ter oborožen neznanec,

jaz pa ne maram napadov,

ne maram maškarade (razen Hladnikove),

ne maram neznancev,

zato sem šel skozi rondo in zavil v najbližjo (edino) opero, 

pod težo križa včasih padem na tla,

na pločnik, zebro, kamelo, žirafo,

a živali niso za v opero,

včasih me "vržejo" udarci z bičem, verigo, palico,

a prag moje bolečine je nizek,

prag moje umetnosti je zaprašen,

alergičen sem na prašne delce,

alergijo pa so nekoč izgnali iz opere,

jaz pa moram tja,

v prvo ložo,

čeprav je že polna,

pred gradom se zagledam v zaljubljen parček,

njuni kolesi,

njuni balanci,

njunimi pedali in zvonci,

a čez dve minuti moram v opero,

slabo mi je in avtobus pelje proti meni,

situacija je neizbežna,

ne najdem izhoda,

ne najdem rešitve,

nimam več moči,

zato se odpravim v opero,

nato se zagledam v teniški lopar,

a vse veselje me kmalu mine,

saj sem namenjen v opero,

v izložbi gledam dve lutki,

dve bluzi,

dve lasulji,

dva para štiklov,

jaz pa se odpravim proti operi,

k sebi me vabijo brhka dekleta,

njihove bujne obline,

njihove mape z anketami,

njihove službene uniforme,

uniformirani štanti,

komaj jih uspem prepričati, da nimam časa,

da moram v opero,

kjer bova, če bova,

le midva - jaz in opera,

ali obratno,

ker pa se zaradi vnetega grla (poklicna defotmacija-operni abonma) nerad obračam za tretjimi osebami,

mi preostane le še eno - kratek sprehod do opere,

kjer me pričakajo prisilna sredstva,

udarec s palico,

uvertura v blasfemijo,

liturgija,

intro, outro in epilog,

dva para kosmatih nog,

en častni krog do naslednjega dejanja,

čeprav so dejanja že zdavnaj minila,

minil je jok,

minil je smeh,

zato konstantno obiskujem opero,

vsak dan,

mi je v vsakem pogledu vse bolje in bolje,

vsak dan, 

dnevi pa so krajši in krajši,

hladi in moreči,

vsak dan sanjam o sreči,

v operi - v temni ječi.

mladi umetnik