Sirota

Nekje daleč otrok sam v tišini in temi ihti.
Kdo boža mu lase na drobni glavi? Nikogar ni!
Mati je daleč, do njega več ne more,
On ve, da jokal bo sam dolge noči, do zore.

Z ljubeznijo bi položila dlan na toplo čelo,
s kazalcem bi obrisala, odstranila solzo vrelo.
Za roko bi ga vodila skozi ogenj v čisto druga mesta,
kjer so ljubezen, up in sanje in brez skal je vsaka cesta.

Vsako jutro toplo mleko bi v skodelo zanj nalila,
najlepše pravljice na svetu vsak večer mu govorila.
Z upanjem v srečo bi noči mu napolnila.
Dve svetli zvezdi, da le zanj bi se prižgali, bi prosila.
Sončnim žarkom ga ožgati, ne bi nikdar več dovolila!

alineja

Komentiranje je zaprto!

alineja
Napisal/a: alineja

Pesmi

  • 20. 05. 2009 ob 17:15
  • Prebrano 706 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 85
  • Število ocen: 3

Zastavica