Zeleno trato je presenetila skupina otrok. Zazdelo se je, kot da je travnik zaživel: trobentice so same zatrobile, regratovi popki so se začeli prezgodaj odpirati, metulji so umirjali razigrana krilca, žalostne vrbe so poskušale dvigniti pogled… Trata je dobila obliko enega samega velikega smeška, ki ga nariše otrok.

Tudi stari hrast, se je zbudil. Iz prazne krošnje je izvlekel žogo in jo zalučal med gručo otrok. Že nekaj let jo je čuval pod pazduho najdebelejše veje – spomin na neki drugi čas, na neke druge otroke.

Otroci so se posedli pod hrast iz nahrbtnikov so potegnili plastenke z vodo, se odžejali in hiteli nadaljevati igrice na pametnih telefonih. Najmanjši med njimi je jezno brcnil žogo daleč stran.  Bili so nenavadno tiho in hrast se ni mogel načuditi, kako hitro so se premikali njihovi prstki po tipkovnicah mobilnih telefonov.

Njegova skoraj oglušela ušesa so pogrešala vpitje razigranih otrok. Z otožnim pogledom je pospremil kotaljenje pisane žoge, ki se je ustavila nekje sredi trate. Med otroke je spustil dva želoda kot dve solzi in nazaj zaspal.

Sredi igrišča

nemoteno poganja

drevo s spominom.

branka