med prsti mi zdrsne

tkanina jutranjih sanj

z vonjem po pari

odhajajočega vlaka

ko lahko samo še

naslonim lice na tračnice

da občutim hlad piska

ki opozarja mimoidoče

na neustavljivo kotaljenje

zvarjene kovine

odmaknem se na lesene klopi

katerih toplina ujame pogled

in enakomeren ritem koles

zapelje misli v objem

nenavadni znaki na kartonski karti

me povabijo v zgodbo

vročega poletja

dokler ne popadajo

skozi luknjo

moža s čepico

igorj