Bil sem nor na buldožerje,

še zdaj sem,

vendar se je pojavila ona,

lepša od sonca, morja, žitnega polja,

vrtela se krog mene,

delala kroge, kvadrate, trikotnike,

jaz pa,

jaz pa njen naivni mišek-pišek,

malček z zrcalno podobo,

malček s stolom lesenim pod ritjo,

z rokami v levem, desnem devžeju,

s kruhom in salamo,

z njo,

z njeno verižico zlato,

z njenimi prelestnimi lasmi,

z njenimi božanskimi nogami,

z njenim neznosno bolečim musklfibrom,

s kotalkami, rolerji, povodcem in blebetanjem o pticah, vrtnicah, bananah in razvadah,

postalo mi je všeč,

vse od nukleusa do olimpa,

od zadaj,

od spredaj,

nisem vedel, komu se nasmiha,

komu laže,

koga žali in tolaži,

komu kaže manekenka,

nimfomanska pritepenka,

komu dala kaj za "lon",

jaz pa vabil jo na bombon,

jasno, ona nima časa,

okej vredu, brez naglasa,

brez učinka, brez besed bil med pajke sem ujet,

v pajčevini,

v sivini,

v toploti diareje,

oprostite, naj se smeje,

naj se smeje v moj obraz,

me porine v poraz,

čez sekundo pa zardi,

tresejo se ji kosti,

jaz pa trd kot kamen kost,

skočim nag tja v morost,

ona pa z damskim kolesom šiba in s telesom,

v mesto tam, na split banano,

v staro, zlajnano ljubljano,

meni v glavi vse bolano,

zdaj imam jo nepoznano,

naj oblega krokodilčke,

naj sprobava avtomobilčke,

naj mi da vsaj svojo cifro,

da jo le še enkrat prašam,

če bo vzela vsaj copate,

kako kremo za bacile,

kakšen evro za.....,

smejal sem se v rdeča lica,

ji zabrusil: ti, lisica,

a se k meni je privila,

da se bova še zmenila,

res tako se je zgodilo,

Asteriks je šel v kino,

Obeliks je stal pred vrati,

grobo me za dlan prijela,

mislil sem, da je vesela,

kakor tista lepa roža,

kot parfem s Portoroža,

no, zdaj spi ob svojem možu,

v gradiču, sred Lizbone,

koplje se v marmeladi,

sužnji jo imajo radi,

pravijo, da 6 otrok ima,

7 avtov in moža,

ločena dvakrat na leto,

a v srcu ni ji sveto,

možek njen ima plantaže,

s kremo jo po hrbtu maže,

želja pa ji je ostala,

z njo v ljubezni je zaspala,

zdaj počiva med dolgovi,

dolgo potjo med okovi,

možek pa s copati drajsa,

gleda preko vetrobrana,

svojega, ne karavana,

buldožer ima v najemu,

novo frajlo v objemu,

so ostale mu le slike,

tri priznanja, tri odlike. 

mladi umetnik