Sonet št. 92
Marelica ni bela,
več poleg vrta ne cveti.
Pomalo počrnela
ponovno spi, ponovno spi.
Vrabiči gor sedijo
in tožno žvrgole na njej
razbito melodijo,
z odmrlih vej, z odmrlih vej.
Jih gledam dol z balkona.
Še jaz bi z njimi žvrgolel,
saj sem nekoč, kot ona,
bil v cvetih bel, bil v cvetih bel,
sedaj pa zrem v mrtvost cvetov
in sam sem gol, in sam sem gol.
prav lepo je brati tele tvoje pesmi z bivanjsko tematiko, inspirirane s pogledom v naravo in vdete v lepo forma, pri kateri nikoli ne zgrešiš!
LP, Lidija
Lidija hvala za podčrtanko. Ta je bla planirana malce po vzoru ljudskih :)
Fino vkomponiran vzor, moram reči!
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Peter Rangus
- 19. 03. 2019 ob 12:20
- Prebrano 666 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 315.11
- Število ocen: 16