Sonet št. 92

Marelica ni bela,

več poleg vrta ne cveti.

Pomalo počrnela

ponovno spi, ponovno spi.

 

Vrabiči gor sedijo

in tožno žvrgole na njej

razbito melodijo,

z odmrlih vej, z odmrlih vej.

 

Jih gledam dol z balkona.

Še jaz bi z njimi žvrgolel,

saj sem nekoč, kot ona,

bil v cvetih bel, bil v cvetih bel,

 

sedaj pa zrem v mrtvost cvetov

in sam sem gol, in sam sem gol.

Peter Rangus

Lidija Brezavšček - kočijaž

urednica

Poslano:
19. 03. 2019 ob 13:20

prav lepo je brati tele tvoje  pesmi z bivanjsko tematiko, inspirirane s pogledom v naravo in vdete v lepo forma, pri kateri nikoli ne zgrešiš!  


LP, Lidija

Zastavica

Peter Rangus

Poslano:
19. 03. 2019 ob 13:47

Lidija hvala za podčrtanko. Ta je bla planirana malce po vzoru ljudskih :)

Zastavica

Lidija Brezavšček - kočijaž

urednica

Poslano:
19. 03. 2019 ob 15:12

Fino vkomponiran vzor, moram reči!

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Podčrtanka

Peter Rangus
Napisal/a: Peter Rangus

Pesmi

  • 19. 03. 2019 ob 12:20
  • Prebrano 191 krat

Uredniško pregledano.

Zastavica